Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Chope · Objavljeno: 02 Jul 2007 14:10 Naslov sporočila: Hrastniški velikani politike

Lidija Šentjurc (roj.18 marec 1911 - umrla december 2000)
Rojena v Hrastniku leta 1911. Končala je Filozofsko fakulteto v Ljubljani. članica partije že od leta 1932. Zaradi političnega delovanja med rudarji je bila obsojena na dve leti zapora. Od novembra 1935 je zopet v zaporu, tokrat za pet mesecev.
Bila je ena od organizatorjev štrajka 6000 rudarjev iz Zasavja leta 1939
V NOB deluje od 1941 leta, takoj po okupaciji je bila ujeta in izgnana v Srbijo, ampak se je že avgusta leta 41 rešila iz taborišča.
Po ukazu partije deluje ilegalno v Ljubljani kot član in sekretar OK KP, sekretar mladinske OF in član izvršnega odbora OF. Na osvobojenem ozemlju je tudi član CK KPS za slovensko primorje.
Po osvoboditvi Lidija postane ministrica v vladi Slovenije, organizacijski sekretar CK KP Slovenije, podpredsednica zvezne skupščine, članica CK ZKJ in predsedstva CK ZKJ.
27. novembra 1953 je odlikovana z redom narodnega heroja.
Pokopana skupaj z možem Sergejem v Dragi, Hrastnik.

Sergej Kraiger (1914-2001)
Predsednik predsedstva SFRJ v času 15.05.1981-15.05.1982
_________________

Simba · Objavljeno: 02 Jul 2007 14:29 Naslov sporočila:

JOŽE MENIH - RAJKO

Rodil se je 23. aprila 1922 v delavski družini v Hrastniku. Tu je obiskoval osnovno šolo, nato pa je začel hoditi v gimnazijo v Celje, kjer je končal tri nižje razrede. Zaradi političnega udejstvovanja so ga hoteli izključiti iz šole, zato je odšel v Maribor. V Mariboru je obiskoval gimnazijo še dve leti, nato pa je srednješolsko obdobje zaključil v Ljubljani. Maturiral je leta 1941.

Kot gimnazijec je bi vesten pri svojem delu, kritično je ocenjeval krivce takratne družbe, ljubil je svobodo ter pravico in vse to ga je privedlo v vrste organizacije SKOJ. Njen član je postal leta 1938 v Hrastniku, deloval pa je tudi v Celju in Mariboru med srednješolsko mladino. S svojim iskrenim nastopom je pridobival ljudi in jih prepričeval s prodorno revolucionarno mislijo in osebnim zgledom. V Mariboru je sodeloval v narodnoosvobodilnih akcijah, povezanih z delovnimi tabori ob meji. V Ljubljani pa je nekoliko kasneje postal sodelavec revije Slovenska mladina, kasneje pa tudi urednik Srednješolca. Kljub temu da ga je gimnazija vezala na Celje oz. na Maribor, se je rad vračal domov in v Hrastniku pomagal domačim skojevcem. Vsako leto so skupaj pripravljali proslavljanje delavskega praznika, 1. maja. Kdo drug bi skrivaj obešal rdeče zastave na težko dostopnih mestih, v bregovih nad steklarno, tovarno kemičnih izdelkov ali okoli rudnika? Trosili so letake, prepevali revolucionarne pesmi, kurili kresove, organizirali sestanke skojevcev, organizirali pestro kulturno dejavnost (kulturne prireditve s petjem slovenskih revolucionarnih pesmi, z recitacijami). Takrat je mnogo delala z mladino Lidija Šentjurc in je imela velik vpliv tudi na Jožeta Meniha, ki se je takrat podpisoval tudi Knap.

Ko so Nemci prekoračili meje Jugoslavije, so napredni hrastniški mladinci še isto noč odstranili vse kažipote ob cestah do Rimskih Toplic. Jože Menih je v tem času zbral mladince, rudarske sinove, da bi zbirali orožje za bodoče osvobodilno gibanje. Kljub stalni straži pred Puharjevim domom sredi Hrastnika, kjer je bilo skladišče orožja stare jugoslovanske vojske, so ponoči vdrli vanj skozi zadnje okno in odnesli petnajst pušk in precej municije.Vse to so še v isti noči odnesli na stari Hrastnik.

Menih je z dvema somišljenikoma izpraznil še skladišče eksploziva in zažigalnih potrebščin pod kamnolomom apnenic sredi Hrastnika.

Ker je stara jugoslovanska vojska razpadla, se je Rajko avgusta 1941. leta pridružil partizanom. Najprej je bil borec trboveljske partizanske skupine, s katero se je vključil v Revirsko četo. Ustanovili so jo 1. avgusta 1941.

12. avgusta se je četa spopadla z nemško policijo in se umaknila na Čemšeniško planino. Glavnina čete pa se je premaknila na Kal nad Hrastnikom. Okrepljene policijske enote in orožniki so četo 15. avgusta izsledili, vendar se je še pravočasno umaknila nad Zgornjo Rečico, zahodno od Laškega, kjer je vzpostavila zvezo s Savinjsko četo. Že prej zmanjšana četa se je tam razdelila. Okrog 20 borcev je prek Turja odšlo do Save, se med Hrastnikom in Zidanim Mostom prepeljalo s čolnom čez reko ter 17. avgusta postavilo tabor na severnih pobočjih Kuma. Okrog 10 borcev se je začasno priključilo Savinjski četi. Tabor pod Kumom je sovražnik izsledil, ga 20. avgusta iznenada napadel in partizane razkropil. Nekateri so se umaknili v bližino Zagorja, tisti, ki so se vrnili v bližino svojih domov, pa so kmalu padli v roke sovražnikom. Tudi Rajko se je vrnil v Hrastnik, kjer je komaj ušel orožnikom. Drugič mu sreča ni bila tako naklonjena, saj so ga v Celju aretirali. Čeprav mu je grozila krogla, ni obupal, ampak je v zaporu v Starem piskru začel z zbiranjem hrane in političnim delovanjem med sojetniki. Zaradi zamenjave s človekom, ki je imel podobno ime, so ga namesto pred puške, poslali v Srbijo, v izgnanstvo. Tam je najprej delal pri nekem kmetu, nato pa so mu zaupali službo na občini, kjer Rajko seveda ni držal križem rok. Ponaredil je dokumente in zbežal k sestri Barbki (Roza Lukman). Februarja 1942 je ponovno odšel v partizane. Postal je politikomisar Jankovega bataljona II. grupe odredov, ki se je julija 1942 preimenoval v Kranjčev bataljon. Borci tega bataljona so v tem času izvedli naporen pohod na Koroško, da bi tudi tam dvignili ljudstvo v oborožen upor. Zelo pomembno vlogo v tem pohodu je imel tudi Rajko, ki je z udarnimi parolami, navdušujočimi govori in junaškim zgledom soborce vedno povedel v zmagoviti juriš.

V začetku septembra 1942 se je Kranjčev bataljon po ukazu štaba II. grupe odredov premaknil na Pohorje, da bi skupaj še z nekaterimi enotami sestavili Pohorski bataljon. Njegov komandant je postal Rudi Mede - Grega, politični komisar pa Rajko, ta vedno nasmejani in za borbo navdušeni fant.

Od oktobra naprej je Pohorski bataljon izvedel po dve ali več akcij v enem dnevu, in to v krajih, precej oddaljenih drug od drugega. Po eni strani je s tem bataljon pokazal izredno udarno moč in gibčnost, po drugi strani pa okupator ni mogel točno ugotoviti, kje se bataljon v določenem času zadržuje.

Pohorski bataljon je uspešno razširjal svojo dejavnost. Organiziral je številne akcije, uničeval okupatorjeve ovaduhe, preganjal nemške učitelje, širil letake in drugo propagandno gradivo. Njegove patrulje so vdirale v okupatorjeve urade in napadale orožniške patrulje. Štel je okrog 100 borcev in bork.

Bataljon se je spretno izmikal očiščevalnim akcijam sovražnikove vojske, 21. decembra pa se je začel pripravljati na Osankarici - pri Treh žebljih - sredi mladega iglastega gozda – zimski tabor. Postopoma so zgradili 26 zemljank ter jih obdali s strelskimi zakloni in strojničnimi gnezdi. V tem utrjenem taboru, ki je imel okrog 100 metrov premera, je potekalo urejeno vojaško življenje. Živeža so imeli v skrivnih skladiščih in skrivališčih vsaj za tri mesece. Nameravali so prenehati z akcijami in najhujšo zimo prebiti v tem skrivališču. Upali so, da jih bodo tudi Nemci pustili pri miru.

Ker niso več hodili na akcije, so v taboru organizirali sestanke skojevcev in komunistov. Iz taborišča so tu in tam odhajale le patrulje. Tako je bil tudi dan pred usodnim 8. januarjem 1943, ko sta dve patrulji odšli na teren. Eden od teh borcev se spominja, da je tisti dan nad Pohorjem krožilo nemško letalo in da so v bližini tabora opazili smučine v snegu. Od tiste ure, ko sta patrulji zapustili tabor, nihče točno ne ve, kaj se je v njem dogajalo, saj so vsi, ki so po odhodu patrulj ostali v taboru, umrli, padli.

Da bi izsledil Pohorski bataljon in ga pokončal, je okupator razpredel široko vohunsko mrežo. Pošiljal je patrulje in si na podlagi obveščevalnih podatkov in prijav ustvaril dokaj točno sliko o legi in položaju bataljonovega tabora na Osankarici.

8. januarja 1943 je okrog 2000 sovražnikovih vojakov obkolilo tabor pohorskega bataljona. Začel se je srdit boj za življenje in smrt. Sovražnik je tabor kmalu obsul z uničujočim ognjem minometov. Partizani so se skušali prebiti, vendar je bilo že prepozno. Obroč je bil premočen, saj je bilo razmerje obeh nasprotnikov 30 : 1; v oborožitvi pa še več, seveda v okupatorjevo korist.

V dveh urah in pol so napadalci zlomili zagrizen in junaški odpor bataljona, ki se je branil do poslednjega borca. V boju so enakovredno sodelovale tudi ženske. Hudo ranjene partizane so sovražniki pobili. Pri življenju so pustili le enega ranjenega partizana (ni se mogel sam ustreliti), ki so ga kasneje ustrelili kot talca. Padlo je 69 borcev, od katerih so jih 65 pokopali v Gradcu, 4, katerih trupla so našli kasneje, pa v Oplotnici.

Brezupni boj Pohorskega bataljona je veličasten, prav legendaren primer velikanske moralne moči. Nihče se ni vdal in nihče ni prosil milosti. Do zadnjega so se borili vsi. Borba pohorskega bataljona je del naše najlepše in najtežje slovenske zgodovine, ki ga označujemo s preprostim stavkom: »Iz naroda hlapcev je postal narod junakov.«

Jože Menih, skromni srednješolec, ki se je nekoliko ukvarjal tudi s poezijo, pa je ostal nesmrtni komisar Pohorskega bataljona. Bil je junak, dober tovariš in borec, zato smo ponosni, da nosi hrastniška šola njegovo ime.

17. novembra 1953 so ga proglasili za narodnega heroja
_________________
Vaja dela mojstra,če mojster dela vajo...

Simba · Objavljeno: 02 Jul 2007 14:44 Naslov sporočila:

.....no ja,ni bil ravno politik,je bil pa vseeno velikan...... KUL

_________________
Vaja dela mojstra,če mojster dela vajo...

Chope · Objavljeno: 02 Jul 2007 15:27 Naslov sporočila:

Chope · Objavljeno: 02 Jul 2007 16:00 Naslov sporočila:

Stane Dolanc, rojen 16. novembra 1925 - umrl 13.decembra 1999
V svojih najboljših časih je bil drugi človek SFRJ, takoj za Titom.
Do svoje smrti je ostal v tesnih prijateljskih stikih z mnogimi slovenskimi politiki, med drugimi tudi z bivšim predsednikom Slovenije g.Milanom Kučanom, ki se ga nikoli ni odrekel navkjub kritikam iz bivše opozicije (J.J., J.P., in ostali SDS-ovci).

Stane Dolanc se je umaknil iz jugoslovanskega političnega življenja 13. maja 1989. godine, na Dan Varnosti. Domači in tuji novinarji so se strinjali, da je iz federalnega gnezda odšel eden od zadnjih "čuvajev skrivnosti" . Dolanc je, v času umika v pokoj, bil član Predsedstva SFRJ, predsednik Komisije za revizijo zvezne ustave in siva eminenca UDB-e. Pred tem je opravljal tudi druge, tudi pomembne funkcije; imel je pomembno mesto med svojim "kamaradam", kopal se je v Titovih simpatijah, ampak tudi v svojih nadvse pomembnimi sposobnostmi.

Na vse položaje je prišel kot ognjeni zagovornik demokratičnega centralizma. Po Titovi smrti postane najpomembnejši človek jugoslovanske politike. Njegova prednost je bila, da ni nikoli govoril o svoji nacionalni pripadnosti, zato so mu rekli tudi "denacionalizovani Slovenc"...
Dolanc je v mnogih pogovorih sam omenjal, kako se je meteorsko povzpel v politiki , med 2.sv.vojno je hodil v nemško gimnazijo (govorilo se je tudi o "Hitlerjugendu") vse do leta 1944. ko odide v partizane. Po vojni je vpisal pravo v Ljubljani, potem študira politične in sociološke vede v Rimu, Parizu, Upsali in Moskvi.
Akademsko karijero potisne nazaj politika in že v letu 1965 postane član Centralnega komiteta Komunistične partije Slovenije. štiri leta kasneje kot bližnji sodelavec Edvarda Kardelja prispe v Izvršni biro Predsedništva CK SKJ.
Tito ga je odlikoval z medaljo z Redom junaka socijalističnega dela.

V penziji je postal poznavalec gob in novinarji so mu rekli "Veliki gobar".
Umrl je v Gozd Martuljku blizu Kranjske gore, kjer je tudi pokopan.
_________________

Chope

Marsikdo ne ve, da smo hrastničani (borci NOB) pred bivšim domom DPO Lidiji Šentjurc postavili spomenik.
Samo za vas sem ga fotkal

_________________

Chope · Objavljeno: 25 Mar 2009 17:20 Naslov sporočila:

Tole pa naj bi bil Jože Menih Rajko Knap

_________________

Roko · Objavljeno: 25 Mar 2009 18:11 Naslov sporočila:

A kdo ve kje so nekateri politični velikani pokopani?
_________________
Sej bo bulš!

Chope · Objavljeno: 25 Mar 2009 18:16 Naslov sporočila:

Roko · Objavljeno: 25 Mar 2009 18:38 Naslov sporočila:

A prinese kdo kakšen šopek rož na grob?. V njihovih cajtih je narod kar dobro žvel. Kmal bo pršu čas,ko bo nam še žal za tistim cajtam.Večinima je že. Nabrusimo kose.......
_________________
Sej bo bulš!

Chope · Objavljeno: 25 Mar 2009 18:46 Naslov sporočila:

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli