 |
Hrastnigg
Forum Hrastnika
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
koklja
Gost
|
 Objavljeno: 19 Mar 2011 22:26 Naslov sporočila: |
 |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
koklja
Gost
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 13:30 Naslov sporočila: |
|
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kras
Škof
Pridružen/-a: 27.12. 2010, 09:56
Prispevkov: 693
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 14:06 Naslov sporočila: |
|
|
| koklja je napisal/a: |  |
Iz predstave Jurček zdravnik |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
koklja
Gost
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 14:12 Naslov sporočila: |
|
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kras
Škof
Pridružen/-a: 27.12. 2010, 09:56
Prispevkov: 693
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 14:18 Naslov sporočila: |
|
|
Ej, te so mi pa najlepše v teh oblekah. Ženska pač  Zdej manjka pa še Mačeha. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
koklja
Gost
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 15:08 Naslov sporočila: |
|
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kras
Škof
Pridružen/-a: 27.12. 2010, 09:56
Prispevkov: 693
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 15:12 Naslov sporočila: |
|
|
| Pepelkina sestra |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
koklja
Gost
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 15:15 Naslov sporočila: |
|
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kras
Škof
Pridružen/-a: 27.12. 2010, 09:56
Prispevkov: 693
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 15:20 Naslov sporočila: |
|
|
Jurček in Cesar Krutibrkič.
Še na prej: Mačeha je bila zasnovana za "kraljico" v prvi predstavi Začarani gozd.
(iz knjige J. Mlakar Adamič: Lutkarji  in lutke) |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
koklja
Gost
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 17:50 Naslov sporočila: |
|
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
koklja
Gost
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 17:52 Naslov sporočila: |
|
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
koklja
Gost
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 17:53 Naslov sporočila: |
|
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Chope
Bog in batina
Pridružen/-a: 11.07. 2006, 05:10
Prispevkov: 1974
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 17:54 Naslov sporočila: |
|
|
Še članek v Dnevniku o lutkarjih
Bilo je sredi decembra minulega leta. Znašel sem se na podstrešju hrastniškega muzeja, na razstavi, med lutkami in tremi sogovorniki, ki so še kako zaslužni, da so te lutke preživele in na novo zaživele. Darko Majcen in Lojze Verdaj, upokojena rudarja, sta zastopala vse hrastniške lutkarje, ki so bili, ki jih ni več, ki so kdo ve kje in tiste, ki so spet poprijeli za niti in pretegnili ude otrplim lepoticam. Jana Mlakar Adamič, kustosinja Zasavskega muzeja Trbovlje, je po naključju v devetdesetih letih minulega stoletja naletela na ostanke teh lepotic, se jim pustila očarati in jih ponovno obudila v življenje. Suzana, dobri angel muzeja (žal so ji, na našo žalost in v svojo škodo, nadrejeni to mesto že odvzeli), nam je prinesla dišečo, ravnokar kuhano kavo. Srečanje ni bilo kar tako, saj so se lutkarji pred kratkim spet zbrali, da tokrat svoje marionete zares oživijo, da jih pripeljejo na oder in z njimi znova osvojijo občinstvo, kot nekoč. Minilo je šestdeset let, odkar je Vili Kohne tako navdušil mlade Hrastničane, da so postavili na noge pravo pravcato marionetno gledališče z vsem, kar sodi zraven. Obenem pa je minilo tudi že trideset let, odkar so lutkarji izpustili niti iz svojih rok. V prednovoletnem času je Rdeča kapica povezala nostalgične spomine z novo energijo. Predstava je naletela na neverjeten odziv in lutkarjem je kri hitreje stekla po žilah.
Stari znanci (zdaj večinoma upokojenci) so se spet začeli sestajati na večernih vajah, spet se je zanetila iskra, spet se je šlo na vrček piva in spet so se razvnele debate. "Po tridesetih letih je potrebno kar nekaj volje in mnogo vaje, da predstava zaživi," je dogodek komentiral Darko Majcen. "Roke so bolj počasne in nerodne, ni več tiste rutine, kot je bila," je pristavil Lojze Verdaj. Darko je pogosto obiskal lutke na njihovem podstrešju, jih občudoval kot razstavne eksponate v vitrinah in si jih vedno znova predstavljal na odru. "Pravo zanimanje pride šele, ko se lutke premaknejo in spregovorijo. Takrat šele gledalci zaslutijo, kaj so marionete in kakšen čar se skriva v njih. Ko smo jih začeli izdelovati, sami nismo imeli pojma, v kaj se spuščamo. V rokah smo imeli les in nože, pa smo rezljali okončine in tekmovali med seboj v spretnosti. Kasneje, ko so se začele vaje, ko smo začutili, kaj pomeni vsak poteg za vrvico, kako se figurica odzove, kako naredi prve korake, pomaha z roko, pokima z glavo… oživi!" Tako lutke uročijo lutkarje, potem prevzamejo gledalce, ki moč uroka še utrdijo, in poti nazaj ni več.
Zasilni oder v hrastniškem muzeju je bil stisnjen pod strmo streho, kot del razstave, zato ne nudi zavidanja vrednih pogojev.
"V vseh pogledih je premajhen. Prostora je komaj za lutke, pa še tem smo morali znatno skrajšati vrvice, kar je prava nadloga. Pri daljših vrvicah se figura odziva povsem drugače, plava, kretnje so zvezne in tekoče, čim vrvice skrajšaš, postanejo gibi sunkoviti, kot bi lutke trzale v krčih. Ni kam postaviti niti luči, kaj šele kakšnih večjih in zahtevnejših tehničnih pripomočkov. Animatorji so še sami sebi v napoto, nekaj pičlega prostora pa morajo prepustiti tudi recitatorjem."
Nekoč so seveda imeli pravi marionetni oder. Pravzaprav dva, stalnega v Konzumu, kot so imenovali stari delavski dom, ki ga ni več, in sestavljivega, s katerim so gostovali po Zasavju in drugod po Sloveniji. Tega so bili sposobni sestaviti v osmih minutah in začeti predstavo, ko so gledališče selili, pa je oder z opremo zavzel ves kamion.
"Nihče si ni predstavljal, kakšen sploh je marionetni oder. Vili Kohne se je spravil v Ljubljano in si v Lutkovnem gledališču natančno ogledal tamkajšnji oder. Potem je stvar zrisal, nam razdelil naloge, od rudnika dobil material… in smo naredili oder."
Plačilo v premogu
A začelo se je že prej, kot splet različnih okoliščin. V Hrastniku so bili navdušeni modelarji in ljubiteljski letalci, katerih glavna gonilna sila je bil Vili Kohne, ki je bil dovzeten za vse mogoče novosti. V obrtni šoli pa je mlade ročnih spretnosti učil Silvo Košutnik, nekdaj tudi sam lutkar v Žalcu. Iz Celja je letalcem nekako uspelo dobiti jadralno letalo, vrabca. Imeli pa so nekaj smole, letalo je strmoglavilo in utrpelo poškodbe, ki so onemogočile nadaljnje polete. Pri pouku v obrtni šoli je učitelj Silvo Košutnik "zapeljal" mlade gojence z lutkami. Navdušeni so o teh figuricah in njih delovanju razlagali Viliju Kohnetu pri modelarskem društvu. Vilija je stvar tako zanimala, da se je še istega večera oglasil pri učitelju Košutniku in se pustil "zastrupiti" do konca. Marionete so bile za Hrastničane povsem nov svet. Sprva so v njih zbudile zanimanje po tehnični plati, pomenile so velik izziv za ročno spretne in tehnično usposobljene fante. Letalo je bilo razbito in morali so ga vrniti v Celje. Naivno so sanjarili, kako bodo z lutkovnim gledališčem zaslužili za obnovo letala. To misel so kmalu opustili, saj je bila le račun brez krčmarja. Vendar so začeli rezljati trupe, noge, roke... Orodje so si izdelali sami, "slabši nož si naredil, bolj žuljave roke si imel". Glave jim je v začetku izdeloval kipar Lojze Lavrič in kasneje Anton Jezovšek. Oba sta bila za svoje delo ponavadi poplačana kar v premogu, ki ga je velikodušno prispeval hrastniški rudnik. Ko so lutke dobile obraze, so se mladi navdušenci nanje začeli navezovati tudi čustveno. V Šiviljski zadrugi so šivilje po navodilih Vilija Kohneta in pod budnim očesom Pepce Dolinšek izdelale tudi male kostume za "male igralce". Tudi šivanje je bilo poplačano s kurjavo. Dnevi so bili za šolo, delo, nogomet, gasilske vaje..., večeri in noči za rezbarstvo in lutkovne vaje. Že leta 1947, v prvem letu delovanja, so v domu Partizan (nekoč Sokolski dom) uprizorili prvo lutkovno predstavo Začarani gozd in leta 1948 Polet na Mars. Novopečeni lutkarji so prišli do novega spoznanja: kako "les" na odru oživi, kaj pomeni, da se lutke premikajo, spregovorijo. Publika pa jim je z zavzetostjo in burnimi aplavzi pokazala, kako lahko z "lesom" povsem prevzamejo tudi gledalce. Naštudirali so tehniko vodenja marionet, dramaturgijo, poskrbeli za pravi svetlobni park, kjer ni bilo motečih senc in so se žive barve prelivale po odru kot mavrica. Na voljo so imeli stari Konzum, kjer so uprizarjali predstave, in leseno barako, kjer so vadili. Ene in iste lutke so nastopale v različnih kostumih in v različnih predstavah. Na dan so bile tudi po štiri predstave. Zanimanje publike je bilo nepopisno, ob vsaki predstavi je bila dvorana natrpana do zadnjega kotička. "Ko smo dan po premieri prišli v službo, se je tam o predstavi razpravljalo ravno tako burno kot o kakšni meddržavni nogometni tekmi."
Kikirikanje in kokodakanje
Hrastniški lutkarji so skušali vse svoje predstave narediti kar se da realistično. Zanemarili niso niti zvočnih efektov vseh vrst, niti ognja. Pirotehnična sredstva so se sicer nekoč sredi predstave hudo znesla nad čudovitim belim labodom, vendar so mojstri pripeljali predstavo do konca, kot se spodobi. Vili Kohne je nekoč priskrbel magnetofon in kamion, pa se je ekipa spravila na snemanje ptičjega petja še pred zoro. Ko so se vračali nazaj v Hrastnik na delo, so se peljali skozi vas, ki se je ravno prebujala. Iz vseh hlevov je bilo slišati mukanje, blejanje, kikirikanje in kokodakanje, bil je vsesplošen direndaj. Vili je takoj ustavil vozilo in še pred službo je bilo snemanje hrupne vaške jutranjice posneto.
Marionetno gledališče je v Hrastniku delovalo celih trideset let. Tudi po tistem prvem bumu, ko so lutke in z njimi lutkarji postali tako rekoč lokalne zvezde, zanimanje zanje ni uplahnilo. Nastopali so doma, gostovali po Sloveniji, nekateri kritiki so jih raztrgali, nekateri so jih hvalili in vzpodbujali, publika pa je bila znova in znova navdušena. Repertoar je obsegal veliko marionetnih predstav, nič manj kot v kateremkoli domačem profesionalnem lutkovnem gledališču. Za to so bili zaslužni prostovoljno delo, prepričevanje domačih oblasti in industrije ter velikodušen odziv prvih in druge. Profesionalno gledališče je bilo neposredno odvisno od denarja, ki so ga dobili, tam ni nihče delal po končanem delovniku za premog, jamski les…, nihče ni za gostovanja žrtvoval letnega dopusta. Marionetne predstave so bile in so drage.
Hrastniški lutkarji so se spoprijeli tudi z ročnimi lutkami, vendar jim ni šlo tako gladko od rok. Pripravili so dve predstavi, potem je tiste velike volje in prave trme počasi zmanjkalo. Darko Majcen se je spominjal: "Ročnih lutk se nikoli nismo mogli zares navaditi. Marionete so res romantične lutke in z igranjem smo to čarobno romantiko tudi sami delili z njimi. Ročne lutke so proti marionetam naravnost eksplozivne, histerične. V svoje lutke smo bili preprosto zaljubljeni." Njegov kolega Lojze Verdaj je dodal še eno pomembno dejstvo: "Še ena velika razlika je med marionetami in ročnimi lutkami, pri prvih imaš animatorja in recitatorja, pri drugih je oboje ena sama oseba. Od tod naprej nam ni več šlo." Oba sta se strinjala: "Jedro našega lutkarstva smo bili animatorji, ti smo bili stalni, medtem ko so se recitatorji pogosto menjavali. Mi smo bili bolj za delat, veste, ne za govorit." (smeh)
Po dolgih letih premora je na lutke in lutkarje po naključju naletela Jana Mlakar Adamič, kustosinja Zasavskega muzeja v Trbovljah. Nekoč so jo poslali v hrastniški muzej, ki je imel temeljito drugačno podobo, kot jo ima danes, da bi po njem vodila skupino upokojencev. Med njimi je bil tudi nekdanji lutkar Milan Kocman. "Zanimalo ga je vse, razen tisto, o čemer sem govorila, in na koncu je vprašal - Ti punca, kje so pa lutke? Ko sem ga samo vprašujoče gledala, je še pristavil - na tiste deske smo jih spravili! Začelo se je raziskovanje. Tule, kjer sedimo, je bila takrat prava, surova podstreha (tiste deske) z vso mogočo navlako, z golobi in skladovnicami malih trupelc. Povprašala sem svoje kolege v trboveljskem muzeju, ki so za lutke sicer vedeli, le glede njihove nadaljnje usode so bili, zaradi prejšnjih neuspelih poskusov, precej skeptični. Vseeno je obveljalo, da je vredno poskusiti, zato sem vzela kamero in ostanke lutk posnela. Poiskala sem imena in naslove lutkarjev in jim pisala. Nisem jih poznala, nisem vedela za razprtije in stare zamere, bila sem kot Jurček na Marsu, tako 'zelena', da so mi stari lutkarji nemara le zato dali možnost. Bili pa so kaj nezaupljivi, ko smo se dobili v gostilni (kje drugje pa bi se lahko) Senica in so mi drug čez drugega pojasnjevali kaj, kdo, kje, kdaj, kako in zakaj marionetno gledališče."
Lutke so bile, zaradi brutalnega uničenja, ki jih je doletelo leta 1987, v klavrnem stanju, bile so res trupla. Treba je bilo najti nekoga, ki bi jih restavriral, in tega so se vsi otepali. Na koncu so v Lutkovnem gledališču Ljubljana izvedeli za kiparja in restavratorja Mirana Prodnika, ki je bil pripravljen sprejeti izziv. V nekaj letih mukotrpnega dela, ob precejšnjih stroških, so lepo družino lutk ozdravili, pokrpali in na novo oblekli. Od moljev požrtim kostumom je aranžerka Mojca Starman povrnila spodoben videz. Tu in tam je kakšno "nagoto" tudi na novo oblekla. Medtem je Jana brskala po bornih arhivih, starih časopisih in se redno shajala z lutkarji, ki so postajali vse bolj zaupljivi in odprti.
"Ko mi je Darko Majcen prinesel svojega Jurčka, sem vedela, da je led dokončno prebit." Stari lutkar je zasanjano pogledal proti Jurčku v vitrini in se spomnil: "Ležal je polomljen sredi luže na tleh v starem Konzumu, preden so ga podrli. Pobral sem ga, ne da bi komu kaj rekel, in ga odnesel domov. Popravil sem ga (pozdravil, vendar), potem mu je hčerka skrojila novo obleko, prav takšno, kot jo je nosil v tistih dobrih starih časih. Jana je vse, kar se je potem dogajalo z lutkami, prignala tako daleč, da sem vedel, da je iskrena in da gre zares. Nekega dne sem ji Jurčka odnesel v muzej. Vem, da je v dobrih rokah."
Leta 1994 je bil Obuti maček postavljen na ogled v Cankarjevem domu v Ljubljani na Drugem muzejskem sejmu. Dve leti kasneje je Revirski muzej Trbovlje izdal drobno, a zgovorno knjižico Jane Mlakar Adamič Lutke in Lutkarji, in lutke so se po nekaj "zdomskih" letih, ko so gostovale v Trbovljah, na Ravnah, v Velenju…, počasi naselile nazaj v Hrastnik. Pretekli december so lutkarji spet nastopili pred občinstvom. Šestdeset let po tistem, ko so prvič zablesteli na odru. Lutke na vrvicah so se tam na podstrešju hrastniškega muzeja spet sprehodile pred občinstvom in med njim. Med starimi in mladimi, ki jih je družilo enako navdušenje. Za Rdečo kapico so si volka izposodili v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Zdaj že rezljajo svojega lastnega, domačega. Povpraševanje po ponovitvah ne pojenja. Z lutkami so rudarji v Zasavju podtaknili pravi požar. Prižigali so ga v svojem prostem času, v udarniškem in pionirskem duhu. V času, ko je bila televizija v naših krajih taka eksotika, kot so danes poleti na Luno. Je mar mogoče narediti kaj takega v kakšnem drugačnem duhu, v kakšnem drugačnem času? V vrtincu poblaznelega potrošništva, sredi odtujene informacijske družbe?
Knapovski lutkarji so na vrvice privezali vse mogoče like. Jurčka in Rdečo kapico. Pa tudi gospodo. Redko se zgodi, da je gospoda marioneta v rokah delavcev.
_________________
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
koklja
Gost
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 17:54 Naslov sporočila: |
|
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kras
Škof
Pridružen/-a: 27.12. 2010, 09:56
Prispevkov: 693
|
| Objavljeno: 20 Mar 2011 19:29 Naslov sporočila: |
|
|
| Chope je napisal/a: | Še članek v Dnevniku o lutkarjih
Bilo je sredi decembra minulega leta. Znašel sem se na podstrešju hrastniškega muzeja, na razstavi, med lutkami in tremi sogovorniki, ki so še kako zaslužni, da so te lutke preživele in na novo zaživele. Darko Majcen in Lojze Verdaj, upokojena rudarja, sta zastopala vse hrastniške lutkarje, ki so bili, ki jih ni več, ki so kdo ve kje in tiste, ki so spet poprijeli za niti in pretegnili ude otrplim lepoticam. Jana Mlakar Adamič, kustosinja Zasavskega muzeja Trbovlje, je po naključju v devetdesetih letih minulega stoletja naletela na ostanke teh lepotic, se jim pustila očarati in jih ponovno obudila v življenje. Suzana, dobri angel muzeja (žal so ji, na našo žalost in v svojo škodo, nadrejeni to mesto že odvzeli), nam je prinesla dišečo, ravnokar kuhano kavo. Srečanje ni bilo kar tako, saj so se lutkarji pred kratkim spet zbrali, da tokrat svoje marionete zares oživijo, da jih pripeljejo na oder in z njimi znova osvojijo občinstvo, kot nekoč. Minilo je šestdeset let, odkar je Vili Kohne tako navdušil mlade Hrastničane, da so postavili na noge pravo pravcato marionetno gledališče z vsem, kar sodi zraven. Obenem pa je minilo tudi že trideset let, odkar so lutkarji izpustili niti iz svojih rok. V prednovoletnem času je Rdeča kapica povezala nostalgične spomine z novo energijo. Predstava je naletela na neverjeten odziv in lutkarjem je kri hitreje stekla po žilah.
Stari znanci (zdaj večinoma upokojenci) so se spet začeli sestajati na večernih vajah, spet se je zanetila iskra, spet se je šlo na vrček piva in spet so se razvnele debate. "Po tridesetih letih je potrebno kar nekaj volje in mnogo vaje, da predstava zaživi," je dogodek komentiral Darko Majcen. "Roke so bolj počasne in nerodne, ni več tiste rutine, kot je bila," je pristavil Lojze Verdaj. Darko je pogosto obiskal lutke na njihovem podstrešju, jih občudoval kot razstavne eksponate v vitrinah in si jih vedno znova predstavljal na odru. "Pravo zanimanje pride šele, ko se lutke premaknejo in spregovorijo. Takrat šele gledalci zaslutijo, kaj so marionete in kakšen čar se skriva v njih. Ko smo jih začeli izdelovati, sami nismo imeli pojma, v kaj se spuščamo. V rokah smo imeli les in nože, pa smo rezljali okončine in tekmovali med seboj v spretnosti. Kasneje, ko so se začele vaje, ko smo začutili, kaj pomeni vsak poteg za vrvico, kako se figurica odzove, kako naredi prve korake, pomaha z roko, pokima z glavo… oživi!" Tako lutke uročijo lutkarje, potem prevzamejo gledalce, ki moč uroka še utrdijo, in poti nazaj ni več.
Zasilni oder v hrastniškem muzeju je bil stisnjen pod strmo streho, kot del razstave, zato ne nudi zavidanja vrednih pogojev.
"V vseh pogledih je premajhen. Prostora je komaj za lutke, pa še tem smo morali znatno skrajšati vrvice, kar je prava nadloga. Pri daljših vrvicah se figura odziva povsem drugače, plava, kretnje so zvezne in tekoče, čim vrvice skrajšaš, postanejo gibi sunkoviti, kot bi lutke trzale v krčih. Ni kam postaviti niti luči, kaj šele kakšnih večjih in zahtevnejših tehničnih pripomočkov. Animatorji so še sami sebi v napoto, nekaj pičlega prostora pa morajo prepustiti tudi recitatorjem."
Nekoč so seveda imeli pravi marionetni oder. Pravzaprav dva, stalnega v Konzumu, kot so imenovali stari delavski dom, ki ga ni več, in sestavljivega, s katerim so gostovali po Zasavju in drugod po Sloveniji. Tega so bili sposobni sestaviti v osmih minutah in začeti predstavo, ko so gledališče selili, pa je oder z opremo zavzel ves kamion.
"Nihče si ni predstavljal, kakšen sploh je marionetni oder. Vili Kohne se je spravil v Ljubljano in si v Lutkovnem gledališču natančno ogledal tamkajšnji oder. Potem je stvar zrisal, nam razdelil naloge, od rudnika dobil material… in smo naredili oder."
Plačilo v premogu
A začelo se je že prej, kot splet različnih okoliščin. V Hrastniku so bili navdušeni modelarji in ljubiteljski letalci, katerih glavna gonilna sila je bil Vili Kohne, ki je bil dovzeten za vse mogoče novosti. V obrtni šoli pa je mlade ročnih spretnosti učil Silvo Košutnik, nekdaj tudi sam lutkar v Žalcu. Iz Celja je letalcem nekako uspelo dobiti jadralno letalo, vrabca. Imeli pa so nekaj smole, letalo je strmoglavilo in utrpelo poškodbe, ki so onemogočile nadaljnje polete. Pri pouku v obrtni šoli je učitelj Silvo Košutnik "zapeljal" mlade gojence z lutkami. Navdušeni so o teh figuricah in njih delovanju razlagali Viliju Kohnetu pri modelarskem društvu. Vilija je stvar tako zanimala, da se je še istega večera oglasil pri učitelju Košutniku in se pustil "zastrupiti" do konca. Marionete so bile za Hrastničane povsem nov svet. Sprva so v njih zbudile zanimanje po tehnični plati, pomenile so velik izziv za ročno spretne in tehnično usposobljene fante. Letalo je bilo razbito in morali so ga vrniti v Celje. Naivno so sanjarili, kako bodo z lutkovnim gledališčem zaslužili za obnovo letala. To misel so kmalu opustili, saj je bila le račun brez krčmarja. Vendar so začeli rezljati trupe, noge, roke... Orodje so si izdelali sami, "slabši nož si naredil, bolj žuljave roke si imel". Glave jim je v začetku izdeloval kipar Lojze Lavrič in kasneje Anton Jezovšek. Oba sta bila za svoje delo ponavadi poplačana kar v premogu, ki ga je velikodušno prispeval hrastniški rudnik. Ko so lutke dobile obraze, so se mladi navdušenci nanje začeli navezovati tudi čustveno. V Šiviljski zadrugi so šivilje po navodilih Vilija Kohneta in pod budnim očesom Pepce Dolinšek izdelale tudi male kostume za "male igralce". Tudi šivanje je bilo poplačano s kurjavo. Dnevi so bili za šolo, delo, nogomet, gasilske vaje..., večeri in noči za rezbarstvo in lutkovne vaje. Že leta 1947, v prvem letu delovanja, so v domu Partizan (nekoč Sokolski dom) uprizorili prvo lutkovno predstavo Začarani gozd in leta 1948 Polet na Mars. Novopečeni lutkarji so prišli do novega spoznanja: kako "les" na odru oživi, kaj pomeni, da se lutke premikajo, spregovorijo. Publika pa jim je z zavzetostjo in burnimi aplavzi pokazala, kako lahko z "lesom" povsem prevzamejo tudi gledalce. Naštudirali so tehniko vodenja marionet, dramaturgijo, poskrbeli za pravi svetlobni park, kjer ni bilo motečih senc in so se žive barve prelivale po odru kot mavrica. Na voljo so imeli stari Konzum, kjer so uprizarjali predstave, in leseno barako, kjer so vadili. Ene in iste lutke so nastopale v različnih kostumih in v različnih predstavah. Na dan so bile tudi po štiri predstave. Zanimanje publike je bilo nepopisno, ob vsaki predstavi je bila dvorana natrpana do zadnjega kotička. "Ko smo dan po premieri prišli v službo, se je tam o predstavi razpravljalo ravno tako burno kot o kakšni meddržavni nogometni tekmi."
Kikirikanje in kokodakanje
Hrastniški lutkarji so skušali vse svoje predstave narediti kar se da realistično. Zanemarili niso niti zvočnih efektov vseh vrst, niti ognja. Pirotehnična sredstva so se sicer nekoč sredi predstave hudo znesla nad čudovitim belim labodom, vendar so mojstri pripeljali predstavo do konca, kot se spodobi. Vili Kohne je nekoč priskrbel magnetofon in kamion, pa se je ekipa spravila na snemanje ptičjega petja še pred zoro. Ko so se vračali nazaj v Hrastnik na delo, so se peljali skozi vas, ki se je ravno prebujala. Iz vseh hlevov je bilo slišati mukanje, blejanje, kikirikanje in kokodakanje, bil je vsesplošen direndaj. Vili je takoj ustavil vozilo in še pred službo je bilo snemanje hrupne vaške jutranjice posneto.
Marionetno gledališče je v Hrastniku delovalo celih trideset let. Tudi po tistem prvem bumu, ko so lutke in z njimi lutkarji postali tako rekoč lokalne zvezde, zanimanje zanje ni uplahnilo. Nastopali so doma, gostovali po Sloveniji, nekateri kritiki so jih raztrgali, nekateri so jih hvalili in vzpodbujali, publika pa je bila znova in znova navdušena. Repertoar je obsegal veliko marionetnih predstav, nič manj kot v kateremkoli domačem profesionalnem lutkovnem gledališču. Za to so bili zaslužni prostovoljno delo, prepričevanje domačih oblasti in industrije ter velikodušen odziv prvih in druge. Profesionalno gledališče je bilo neposredno odvisno od denarja, ki so ga dobili, tam ni nihče delal po končanem delovniku za premog, jamski les…, nihče ni za gostovanja žrtvoval letnega dopusta. Marionetne predstave so bile in so drage.
Hrastniški lutkarji so se spoprijeli tudi z ročnimi lutkami, vendar jim ni šlo tako gladko od rok. Pripravili so dve predstavi, potem je tiste velike volje in prave trme počasi zmanjkalo. Darko Majcen se je spominjal: "Ročnih lutk se nikoli nismo mogli zares navaditi. Marionete so res romantične lutke in z igranjem smo to čarobno romantiko tudi sami delili z njimi. Ročne lutke so proti marionetam naravnost eksplozivne, histerične. V svoje lutke smo bili preprosto zaljubljeni." Njegov kolega Lojze Verdaj je dodal še eno pomembno dejstvo: "Še ena velika razlika je med marionetami in ročnimi lutkami, pri prvih imaš animatorja in recitatorja, pri drugih je oboje ena sama oseba. Od tod naprej nam ni več šlo." Oba sta se strinjala: "Jedro našega lutkarstva smo bili animatorji, ti smo bili stalni, medtem ko so se recitatorji pogosto menjavali. Mi smo bili bolj za delat, veste, ne za govorit." (smeh)
Po dolgih letih premora je na lutke in lutkarje po naključju naletela Jana Mlakar Adamič, kustosinja Zasavskega muzeja v Trbovljah. Nekoč so jo poslali v hrastniški muzej, ki je imel temeljito drugačno podobo, kot jo ima danes, da bi po njem vodila skupino upokojencev. Med njimi je bil tudi nekdanji lutkar Milan Kocman. "Zanimalo ga je vse, razen tisto, o čemer sem govorila, in na koncu je vprašal - Ti punca, kje so pa lutke? Ko sem ga samo vprašujoče gledala, je še pristavil - na tiste deske smo jih spravili! Začelo se je raziskovanje. Tule, kjer sedimo, je bila takrat prava, surova podstreha (tiste deske) z vso mogočo navlako, z golobi in skladovnicami malih trupelc. Povprašala sem svoje kolege v trboveljskem muzeju, ki so za lutke sicer vedeli, le glede njihove nadaljnje usode so bili, zaradi prejšnjih neuspelih poskusov, precej skeptični. Vseeno je obveljalo, da je vredno poskusiti, zato sem vzela kamero in ostanke lutk posnela. Poiskala sem imena in naslove lutkarjev in jim pisala. Nisem jih poznala, nisem vedela za razprtije in stare zamere, bila sem kot Jurček na Marsu, tako 'zelena', da so mi stari lutkarji nemara le zato dali možnost. Bili pa so kaj nezaupljivi, ko smo se dobili v gostilni (kje drugje pa bi se lahko) Senica in so mi drug čez drugega pojasnjevali kaj, kdo, kje, kdaj, kako in zakaj marionetno gledališče."
Lutke so bile, zaradi brutalnega uničenja, ki jih je doletelo leta 1987, v klavrnem stanju, bile so res trupla. Treba je bilo najti nekoga, ki bi jih restavriral, in tega so se vsi otepali. Na koncu so v Lutkovnem gledališču Ljubljana izvedeli za kiparja in restavratorja Mirana Prodnika, ki je bil pripravljen sprejeti izziv. V nekaj letih mukotrpnega dela, ob precejšnjih stroških, so lepo družino lutk ozdravili, pokrpali in na novo oblekli. Od moljev požrtim kostumom je aranžerka Mojca Starman povrnila spodoben videz. Tu in tam je kakšno "nagoto" tudi na novo oblekla. Medtem je Jana brskala po bornih arhivih, starih časopisih in se redno shajala z lutkarji, ki so postajali vse bolj zaupljivi in odprti.
"Ko mi je Darko Majcen prinesel svojega Jurčka, sem vedela, da je led dokončno prebit." Stari lutkar je zasanjano pogledal proti Jurčku v vitrini in se spomnil: "Ležal je polomljen sredi luže na tleh v starem Konzumu, preden so ga podrli. Pobral sem ga, ne da bi komu kaj rekel, in ga odnesel domov. Popravil sem ga (pozdravil, vendar), potem mu je hčerka skrojila novo obleko, prav takšno, kot jo je nosil v tistih dobrih starih časih. Jana je vse, kar se je potem dogajalo z lutkami, prignala tako daleč, da sem vedel, da je iskrena in da gre zares. Nekega dne sem ji Jurčka odnesel v muzej. Vem, da je v dobrih rokah."
Leta 1994 je bil Obuti maček postavljen na ogled v Cankarjevem domu v Ljubljani na Drugem muzejskem sejmu. Dve leti kasneje je Revirski muzej Trbovlje izdal drobno, a zgovorno knjižico Jane Mlakar Adamič Lutke in Lutkarji, in lutke so se po nekaj "zdomskih" letih, ko so gostovale v Trbovljah, na Ravnah, v Velenju…, počasi naselile nazaj v Hrastnik. Pretekli december so lutkarji spet nastopili pred občinstvom. Šestdeset let po tistem, ko so prvič zablesteli na odru. Lutke na vrvicah so se tam na podstrešju hrastniškega muzeja spet sprehodile pred občinstvom in med njim. Med starimi in mladimi, ki jih je družilo enako navdušenje. Za Rdečo kapico so si volka izposodili v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Zdaj že rezljajo svojega lastnega, domačega. Povpraševanje po ponovitvah ne pojenja. Z lutkami so rudarji v Zasavju podtaknili pravi požar. Prižigali so ga v svojem prostem času, v udarniškem in pionirskem duhu. V času, ko je bila televizija v naših krajih taka eksotika, kot so danes poleti na Luno. Je mar mogoče narediti kaj takega v kakšnem drugačnem duhu, v kakšnem drugačnem času? V vrtincu poblaznelega potrošništva, sredi odtujene informacijske družbe?
Knapovski lutkarji so na vrvice privezali vse mogoče like. Jurčka in Rdečo kapico. Pa tudi gospodo. Redko se zgodi, da je gospoda marioneta v rokah delavcev. |
Kateri datum ima članek? |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
  |
Hrastnigg Seznam forumov
-> Hrastnik - ostalo
Pojdi na stran Prejšnja 1, 2, 3 ... 5, 6, 7 ... 21, 22, 23 Naslednja
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Pojdi na stran Prejšnja 1, 2, 3 ... 5, 6, 7 ... 21, 22, 23 Naslednja
|
| Stran 6 od 23 |
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
